Sodba je prišla v pravem trenutku, da potrdi končno negativno zaključno oceno za odhajajočega ministra za kulturo Simonitija.
Višje sodišče v Ljubljani je pred dnevi odločilo, da razveljavi nalog za izselitev Centra za slovensko književnost iz stavbe na Metelkovi 6 v Ljubljani, in po vsej verjetnosti postavilo odločilno piko na poskus odhajajočega ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija ne toliko izprazniti in prevzeti v upravljanje stavbo legendarnega naslova kot napraviti za brezdomce nič manj kot 18 (tudi mednarodno) uveljavljenih nevladnih organizacij, zgolj zato, ker so bile kritične do oblasti, katere del je tudi sam. Svoje maščevalne namene, ki so v svojem jedru želja po omejevanju svobode govora, združevanja in umetniškega ustvarjanja, sta Simoniti in z njim ministrstvo za kulturo, v sodnih postopkih za izselitev nevladnih organizacij, ves čas poskušala preoblačiti v politično nevtralno pravico lastnika nepremičnine, da si jo, ko se za to odloči, vzame nazaj, z odpovedjo najema trenutnim najemnikom, a sta bila v tej svoji mimikriji v celoti neprepričljiva. Vsem udeleženim v sodnih postopkih je bilo sicer popolnoma jasno, da ministru v resnici ne gre za stavbo na Metelkovi 6, ampak za njene najemnike in stanovalce ter njih oblastniško kaznovanje, a je bila večina kljub temu prepričanih, da najemnikov pravo, prav zaradi dejstva, da se je minister postopka izselitve lotil formalno korektno (s sodno odpovedjo najemne pogodbe z enoletnim odpovednim rokom), ne bo uspelo zaščititi ter se bodo na koncu balade kulturniki in humanisti morali spakirati in se seliti z legendarne lokacije.
Seme Simonitijevega poraza na sodišču je zasejal eden njegovih predhodnikov, ki je v anekse k najemnim pogodbam za Metelkovo zapisal pravico nevladnim organizacijam, da sporne prostore uporabljajo vsaj do njihove oddaje z javnim razpisom, na katerega se bodo lahko tudi same prijavile. Nekdanja želja po transparentnosti in samoomejevanju nekdanjega ministra za kulturo je tako na višjem sodišču porazila željo po avtoritarnosti in samovolji trenutnega, k sreči odhajajočega, Simonitija. Kot da je neki naši normalni preteklosti uspelo premagati absurdno distopično sedanjost, ki k sreči, vsaj tako kaže, ne bo nujno tudi naša prihodnost. S tem sodba višjega sodišča ni samo pravno pravilna, ampak tudi globoko pravična in skladna z ustavnimi temelji te države, ki nosilcem oblasti postavljajo precej več omejitev in zahtev, kot so si bili tile, aktualni in odhajajoči, kadarkoli pripravljeni priznati. Sodba je prišla v pravem trenutku, da potrdi končno negativno zaključno oceno za Simonitija, prihajajoči ministrici pa omogoči, da takoj na začetku mandata na hitro spravi s svoje mize že več kot leto dni trajajočo sago z Metelkovo 6.
Nekdanja želja po transparentnosti in samoomejevanju nekdanjega ministra za kulturo je tako na višjem sodišču porazila željo po avtoritarnosti in samovolji trenutnega, k sreči odhajajočega, Simonitija. Ljubljana, 28. 10. 2020 Foto Voranc Vogel
Mene pa, kot odvetnika več nevladnih organizacij z Metelkove 6, zaradi časovnega sovpadanja, celotna zgodba poskusa njihove izselitve intrigira tudi kot hrbtna stran neke druge, še precej bolj oblastniško nasilne in brutalne, zgodbe o izselitvi nevladnih organizacij iz javnega prostora. Naključje je namreč hotelo, da so me predstavniki nevladnih organizacij z Metelkove 6, najprej kontaktirali 18. januarja 2021, ker so razpolagali z informacijo, da jih bo oblast, pod taktirko ministra Simonitija, zgodaj zjutraj naslednjega dne poskušala nasilno izseliti iz prostorov. V času epidemične prepovedi zbiranja, smo se tistega večera sestali na zoomu, kjer sem jim položil na dušo, da je v takšnih razmerah najpomembneje ne izgubiti posest, kar pomeni: za vsako ceno ohraniti prostore v svoji oblasti in s te pozicije vstopati v kakršnekoli spore z lastnikom, pred katerim je potem dolga in nepredvidljiva sodna pot do prevzema prostorov. Dogovorili smo se, da se zgodaj zjutraj preveri, ali se bodo na Metelkovi 6 res prikazali kakršnikoli varnostniki oziroma izvršitelji, da bi se člani nevladnih organizacij lahko še pravočasno »utrdili« in branili svoje prostore.
Prebudili smo se v jutro 19. januarja in na spletu lahko prebrali, da že od zgodnjih jutranjih ur poteka nasilna izselitev nekdanje tovarne Rog!?! Tako sem poleg metelkovcev za stranke tistega dne dobil še rogovce, ki pa jih je bilo najprej treba spravljati iz pridržanja na policijski postaji, saj so si tako oni kot tudi »vsi županovi ljudje« (varnostniki, z oznakami in brez njih, policisti, v oklepih in s solzivcem ter gradbinci z rušilnimi kroglami) zapisali za uho, da je za zmago odločilna vzpostavitev oziroma ohranitev posesti. Ko sta kolidirali dve tako močni želji po posesti, je nastalo fizično prerivanje, v katerem so policisti v oklepih prevladali, rogovci končali v policijskih vozilih in prostorih za pridržanje, objekti v nekdanji Avtonomni coni Rog pa so bili še istega dne zrušeni v prah, zgolj zato, da rogovci ne bi mogli uveljaviti sodnega varstva svoje dotedanje mirne posesti.
V nasprotju s Simonitijem, ki mu v resnici ni šlo za stavbo na Metelkovi, ampak za kaznovanje njenih najemnikov, je šlo v primeru Roga županu Jankoviću izključno za nepremičnino in njeno ekonomsko vrednost. Avtonomne skupnosti, ki so v Rogu delovale, ga niso motile na ideološki ravni (tako kot so tiste z Metelkove ideološko špikale v jetra ministra Simonitija), »šlo je izključno za posel, za nič osebnega, fantje in dekleta iz Roga«. A očitno se je še precej slabše znajti na poti nekemu izključno poslovnem interesu, kot pa biti ideološki nasprotnik še tako avtoritarne oblasti, saj je bil nad rogovci namreč županov oziroma poslovni interes MOL uveljavljan s solzivcem, gumijevkami, ščiti, plastičnimi zateznimi lisicami, nevladne organizacije z Metelkove 6 pa so od ministra Simonitija prejele pismo z nalogom za izselitev, proti kateremu so imele na voljo vsa pravna sredstva, ki so se na koncu izkazala kot učinkovita. Hrbtna stran pravne zmage nevladnih organizacij z Metelkove 6 je tako žal pravni poraz avtonomnih skupnosti iz nekdanje Tovarne Rog, ki nas opozarja, da je pravu in pravičnosti še težje kot ideološko avtoritarnost oblasti premagati njeno na videz politično nevtralno poslovnost.
Dino Bauk je odvetnik in pisatelj.
FOTO: Blaž Samec/Delo